Dan voznikov težkih tovornih vozil 2025: Dajmo glas tovornjakarjem

22. januarja 2025 je dan voznikov težkih tovornih vozil. Ta dan, ki ga je uvedlo podjetje NN1 Personnel (kadrovska agencija in posrednik voznikov tovornjakov v logistični industriji), je namenjen počastitvi voznikov in vsega, kar prispevajo k gospodarstvu in družbi.

Brez tovornjakarjev, ki se v svoji vlogi pogosto soočajo z različnimi težavami (med drugim z odsotnostjo od družine in doma, dolgimi delovnimi urami ter vožnjo v ekstremnih vremenskih razmerah), ne bi imeli potrebnih izdelkov in udobja. V zadnjih nekaj letih, pa tudi že prej, so bili resnično junaki – pandemija je bila le eden od primerov tega.

Kako boste obeležili ta dan, je odvisno od vas. NN1 Personnel priporoča, da pokažete dobroto, na primer tako, da voznikom ponudite topli napitek ali se z njimi pogovorite.

Pri SNAP-u si vedno prizadevamo dati glas tovornjakarjem. In prav to počnemo tudi ob letošnjem dnevu voznikov težkih tovornih vozil. Po nedavni objavi na naši Facebook strani, v kateri smo spraševali o pomanjkanju voznikov in o tem, kako zagotoviti, da bodo mladi z navdušenjem vstopili v to panogo, predstavljamo nekaj komentarjev tovornjakarjev, ki prikazujejo njihove resnične izkušnje – od izzivov, s katerimi se soočajo, do tega, kar jim je pri delu najbolj všeč.

Uravnoteženost med delom in zasebnim življenjem

Ena od glavnih tem, o katerih se pogovarjajo vozniki, je vpliv njihovega poklica na zasebno življenje, na primer to, da ne morejo biti prisotni ob pomembnih življenjskih dogodkih, da morajo spati v kabini ter da zaslužek ne odtehta žrtvovanja, ki jih prinaša ta poklic.

»Vozništvo tovornjakov je že od nekdaj pomenilo slabo plačilo, dolge delovne ure in skorajda nobenega družabnega življenja. Današnja mladina se ne bo več sprijaznila s temi nesmiselnimi delovnimi urami, saj ima večina svoje življenje tudi zunaj dela.«

»Ne bi ti tega priporočal, razen če ti to leži v krvi. To ni navadno delo; to je način življenja. Moraš se zavedati, v kaj se spuščaš. Nimaš rednih delovnih ur, kot pri delu v tovarni. Vse je odvisno od narave dela. Od tebe se pričakuje, da boš delal 15-urne izmene in noči preživel v kabini, če to zahteva delo – in na to pozabi na zasebno življenje.«

»Povprečno 70 ur na teden za 50.000 funtov na leto se preprosto ne splača več. Minimalna plača hitro dohiteva povprečno plačo tovornjakarja, zato bom raje delal nadure v tovarni za podobno plačilo in tako lahko vsak večer videl svojo ženo.«

»Delati 60–65 ur na teden, 3–4 nočne vožnje, brez družabnega življenja – za takšen zaslužek bi lahko enako dobro polnil police v Aldiju in imel vsaj nekaj prostega časa. Novi vozniki, ki se odločajo za to delo, ne želijo toliko ur in nočnih voženj za drobiž, ki ga zaslužijo – to je dejstvo. Ko bodo podjetja začela voznikom plačevati več, bodo tudi začela dobivati voznike.«

»Koliko tistih, ki so začeli istočasno kot jaz, je ostalo v tej panogi? Koliko žena se je naveličalo tega, da svojih mož sploh ne vidijo? Koliko voznikov se je naveličalo tega, da svojih žena in otrok sploh ne vidijo?«

»Zakaj bi se mladi vozniki odločili za to panogo? Dolgi delovniki, slabo plačilo – če se usposobijo za kaj drugega, lahko zaslužijo več in imajo bolj družabno življenje. Zame je žal že prepozno.«

Statistični podatki potrjujejo te ugotovitve. Ugotovljeno je bilo na primer, da tovornjakarji delajo povprečno 48 ur na teden – v primerjavi s 37,5 urami za vse zaposlene je to kar za 28 % več. Zato ni presenetljivo, da je le tretjina voznikov menila, da njihovi delodajalci podpirajo ravnovesje med njihovim poklicnim in zasebnim življenjem. Prav tako ni presenetljivo, da je tako veliko število zapustilo sektor, vključno z 67,21 % oseb, mlajših od 30 let, ki so v letu po izbruhu pandemije obesili svoje odsevne jopiče na klin.

Življenje po poklicu tovornjakarja

Nekateri izmed tistih, ki so komentirali, so zapustili to panogo in se preusmerili v druge vloge, v katerih so srečnejši.

»V tovarni, kjer obdelujem dele, zaslužim več … in vem, kdaj grem na delo in kdaj grem domov, tako da je odločitev povsem jasna.«

»Moje vozniško dovoljenje in potrdilo o usposobljenosti ležita v moji denarnici. Zdaj pa naučite ljudi voziti avtomobile.«

»Niti za trenutek ne zamudi. Dovoljenje je še vedno veljavno. Naj CPC gre. Imam ga že dovolj.«

»Že leta sem delal v 1. razredu, a se ne bi več vrnil tja, ker lahko v tovarni zaslužim enako in imam še družinsko življenje. Preprosto se ne splača več!«

»Spet sem se vrnil k vožnji avtobusov, saj je pri nas plačilo na uro višje. Po 15 letih vožnje težkih tovornih vozil mi osemurne izmene resnično ustrezajo. Šele ko to ponovno doživiš, se zavedaš, kaj vse si zamudil v prostem času, ko nisi bil v službi.«

Po stopinjah družine

Drugi pa so se spominjali lepih trenutkov iz otroštva, ko so se z očetom vozili v tovornjakih, ter poudarili pomen te izkušnje in kako jih je ta navdušila, da so se po končanem izobraževanju sami odločili za delo v tej panogi.

»Mislim, da se v tej panogi sploh ne zavedajo, kako so bili vzgojeni 21-letniki. Nekoč so se odpravljali na pot s svojimi očeti v tovornjakih. Fantje v tovornjakih so razvijali prav toliko miselnih sposobnosti, le da so pri tem opazovali številke na cesti.«

»Ko so otrokom prepovedali, da bi se v počitnicah vozili v tovornjaku s svojimi očeti, so mladi izgubili zanimanje. Priznajmo si: finančne spodbude za vstop v službo pravzaprav ni, kajne?«

»Niti enkrat v šolskih počitnicah nisem bil brez očeta v tovornjaku.«

»Že pred končanjem šole so to delo poznali do potankosti.«

»Odlično je bilo oditi v Belgijo z očetom. Delal sem za podjetje United Carriers kot voznik za agencijo Protem Ltd iz Kenta. Potem sem šel k podjetju Marley Extrusions. Takrat, pa tudi danes, sem pomočnik voznika, ker nimam vozniškega dovoljenja – želel bi si ga imeti, a moj vid ni najboljši, zato delam tisto, kar je najboljša alternativa: sem pomočnik voznika. Zelo rad sem v svojih tovornjakih.«

Strast do dela

V podobnem duhu se mnogi niso strinjali s trditvijo, da vožnja tovornjaka ni idealno delo – pa naj je šlo za zaslužek ali pa zgolj za njihovo ljubezen do vožnje tovornjaka.

»Delam tri večere na teden za osnovno plačo 45.000 funtov na leto. Pokaži mi še kakšno delo, ki bi ga lahko dobil po dveh tednih usposabljanja in bi mi prineslo toliko denarja!«

»V tankerju delam že skoraj 49 let, pri 74 letih pa še vedno delam ob vikendih in enkrat na teden grem ven, in lahko vam zagotovim, da v tej panogi primanjkuje dobrih ljudi. Veliko dobrih ljudi je umrlo prezgodaj. Če bi lahko, bi to zagotovo ponovil.«

»To je poklic, ki ga imaš rad ali pa ne. Sam sem ga z veseljem opravljal več let, pri čemer sem bil na poti po 4 do 6 tednov naenkrat. Veliko je odvisno od tega, v katero podjetje se zaposliš. Sam sem bil v svojem 32 let.«

»Pri 19 letih sem opravil vozniški izpit za težka tovorna vozila. Že skoraj tri leta potujem po svetu – to mi je všeč.«

»50 % voznikov ni želelo biti odsotnih, nihče pa ni hotel biti odsoten ob vikendih. Skoraj vsi so mi rekli: ‚Najboljša leta si že zamudil, sin, poišči si drugo delo.‘ Resnica je bila, da denar ni bil slab, če si vložil dovolj ur, in če si bil tam zaradi denarja, si lahko dobro zaslužil. Če si hotel lahkotno življenje v najboljših tovornjakih, veliko počitka in skrb podjetja zate, si bil v napačnem poklicu.“

»Vedno sem delal več kot 60 ur na teden in si s tem zagotovil udobno življenje, predvsem pa sem imel ob sebi zelo dobro, razumevajočo in močno žensko. In ja, vse to bi ponovil.«

Priznanje tovornjakarjem ob dnevu voznikov težkih tovornih vozil

Iz vseh teh komentarjev je jasno razvidno, da se tovornjakarji sicer soočajo z izzivi, a je v tem poklicu še vedno veliko lepega, za nekatere pa je to poklic, ki ga z veseljem opravljajo vse življenje – zato ni presenetljivo, da je s svojim delom zadovoljna približno polovica voznikov.

Menimo, da je ključnega pomena, da vsi priznamo, koliko nam tovornjakarji pomenijo. Na žalost so nekateri vozniki opozorili, da se srečujejo z velikim pomanjkanjem spoštovanja. Tako ne bi smelo biti – zaslužijo si priznanje za to, kar počnejo, da nam vsem zagotovijo življenjske potrebščine. Kot je dejal eden od tovornjakarjev:

»Avtoceste so morda žile države – tovornjaki pa so naša kri. Brez njih ne bi imeli niti hrane, kaj šele blaga.«

Zato ob današnjem dnevu voznikov težkih tovornih vozil – pa tudi vsak dan – vse prosimo, naj izkažejo spoštovanje tistim, ki so na cesti zaradi nas. Tovornjakarji si zaslužijo pohvalo, spoštovanje in še veliko več.